Pust
Pernati Kurent na Ptuju.
Pust je eden najbolj priljubljenih praznikov v Sloveniji, katerega začetki mogoče segajo vse do zgodnjega krščanstva. Gre za praznik, ki lahko poteka februarja ali marca, vedno na pustni torek, 47 dni pred veliko nočjo. Dan pozneje, na pepelnično sredo, se začne 40-dnevni postni čas. Ker pustu sledi obdobju posta, ga tradicionalno zaznamujejo obilje hrane, pretirano uživanje in velike količine ocvrtih jedi. Pustni običaji vključujejo tudi nošenje mask, ki so v preteklosti pogosto služile prikrivanju identitete.
Italijanska beseda za pust carnevale naj bi izhajala iz latinskega izraza carnelevare, iz besed carnis (“meso”) in levare (“odstraniti”), kar namiguje na post, ki sledi pustnemu veselju. Slovenska beseda pust, ki jo je v 16. stoletju poznal že Trubar, verjetno izhaja iz besede mesopust, sestavljene iz besed meso in pustiti. V tem smislu lahko besedo pust razumemo kot dobesedni prevod italijanske besede karneval.
Čarovnik iz jame Les Trois Frères po izvirni Breuilovi skici.
Tradicionalne maske
Maske spremljajo človeštvo že od prazgodovine. Domneva se, da so se ljudje že v kameni dobi ob lovu ogrinjali v živalske kože in krzna, da bi se lažje približali plenu. Najstarejša znana upodobitev zamaskiranega človeka izvira iz jame Trois Frères v francoskih Pirenejih in sega v paleolitik.
Najstarejše maske so imele obredni pomen in so jih uporabljali pri ritualih, saj so ljudje verjeli, da omogočajo stik z duhovi živali, narave in mrtvih. Kretsko-mikenska kultura (okoli 2000 pr. n. št.) je za seboj pustila posmrtne maske ter upodobitve demonov z živalskimi glavami in človeškimi telesi. Bronaste posmrtne maske so arheologi odkrili tudi v etruščanskih grobovih, skupaj s podobami zamaskiranih oseb z glavami ptic, zajcev ali bikov. Ohranili so se tudi prstani in reliefi z bitji, ki so bila napol človek in napol žival.
Prikaz običaja preoblačenja v živali v srednjeveškem rokopisu (iz dela Roman d’Alexandre, Bodleian Libraries, Univerza v Oxfordu).
S prihodom krščanstva so maske izgubile svoj prvotni obredni pomen, vendar so ljudska praznovanja ostala zelo priljubljena in ljudje se jim niso želeli odpovedati. Med takšnimi prazniki sta bila rimska saturnalija in januarske kalende.
Saturnalije, ki so potekale sredi decembra v čast bogu Saturnu, so bile čas začasnega družbenega preobrata. Po nekaterih virih naj bi gospodarji takrat celo stregli svojim sužnjem. Takšne zamenjave vlog so pogosto spremljale tudi preobleke in maske.
Januarske kalende pa so zaznamovale sprevodi in obhodi ljudi v kostumih in maskah, ki so hodili po ulicah ali od hiše do hiše, zlasti ponoči.
Prihajajo dnevi, ki oznanjajo novo leto, in z njimi prihajajo tudi demoni v vsem svojem blišču (tota daemonum pompa procedit), postavljena je prava delavnica malikov. Novo leto je posvečeno s starodavnim svetoskrunstvom. Oblikujejo Saturna, ustvarjajo Jupitra, upodabljajo Herkula, prikazujejo Diano z njenimi spremljevalci, vodijo naokrog Vulkanа in vpijejo zgodbe o njegovih nespodobnostih. In še mnogo drugih je, katerih imen ne gre niti omenjati, saj so pošastna bitja.
— Peter Krizolog, ok. 380–450 n. št.
Papeški viri iz 13. stoletja so obsojali takšne »gledališke predstave« in običaje z »pošastnimi maskami«, ki so predstavljale živali. Po vsej srednjeveški Evropi so bili obredi z maskami zelo razširjeni, prav tako pa tudi prizadevanja cerkve, da bi jih izkoreninila.
»Kajti kateri razumen človek lahko verjame, da so ljudje pri zdravi pameti, če se želijo napraviti v majhnega jelena (cervulum facientes) ali se spremeniti v podobo divjih zveri? Nekateri se oblačijo v ovčje kože, drugi si nadevajo glave divjih živali ter se veselijo in radostijo, če so se preobrazili v podobo živali tako, da niso več videti kot ljudje.«
— Cezarij iz Arlesa
Te prepovedi so najbolj vplivale na mesta, medtem ko je podeželje ostalo precej manj prizadeto. Zato so se v slovenskem ljudskem izročilu skozi stoletja ohranile številne tradicionalne maske, med njimi kurenti na Ptujskem polju, laufarji v Cerknem, škoromati v Brkinih ter ta lepi in ta grdi v Magozdu in Drežniških Ravnah. Med njimi so danes najbolj znani prav kurenti.
Kurent
Kurent, imenovan tudi korant, je najbolj znan slovenski pustni lik. S poskakovanjem in zvonjenjem preganja zimo in zle sile ter prinaša pomlad, rodovitnost in srečo. Izvira z območja Ptuja in Dravskega polja na levem bregu Drave, razširjen pa je tudi v Halozah in Slovenskih goricah na desnem bregu reke.
Drava ni predstavljala le geografske meje, temveč je vplivala tudi na razvoj kurenta kot pustnega lika. Na levem bregu so značilni pernati kurenti, na desnem pa rogati kurenti.
Maska rogatega kurenta.
Kurent nosi opravo, imenovano kurentija, narejeno iz ovčjega kožuha, okoli pasu pa ima pripete velike kravje zvonce. Po ljudskem izročilu jih mora biti pet, da ustvarijo pravo melodijo. Na strašljivi maski izstopa dolg rdeč jezik, na glavi pa ima bodisi kravje rogove bodisi palici, okrašeni s pisanimi trakovi ali perjem — od tod tudi razlika med rogatimi in pernatimi kurenti. Oblečen je v rdeče ali zelene gamaše, v roki pa nosi ježevko, debelo leseno palico, ovito z ježevo kožo.
Kurentija se je skozi čas spreminjala. Nekoč so jo izdelovali iz materialov, ki so jih našli doma na kmetiji, kurenti pa so bili izključno odrasli moški, ki so si opravo izdelovali sami in pogosto skrivaj, da jih nihče ne bi prepoznal. Zato se kurent v javnosti ni smel razkriti. Po starem običaju so dekleta najlepšemu kurentu na palico privezovala robce; tisti, ki jih je zbral največ, je užival največji ugled.
Prva znana upodobitev oračev in kurenta s Ptujskega polja, 1880 (Jurij Šubic, Die Österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild, 1890).
O izvoru kurenta obstaja več teorij. Po eni naj bi bil naslednik staroslovanskega božanstva rodovitnosti, ki so ga Slovani prinesli s seboj ob naselitvi današnjega slovenskega ozemlja v 6. stoletju, ali pa so ga prevzeli od starejših prebivalcev, Ilirov in Keltov. Nekateri raziskovalci njegovo izročilo povezujejo tudi z rimskim Poetoviem, današnjim Ptujem.
Večina raziskovalcev se strinja, da ima kurent zelo stare indoevropske oziroma evrazijske korenine. Opažene so bile tudi podobnosti med kurentom ter parkljem oziroma Krampusom, spremljevalcem svetega Miklavža. Po mnenju etnologa Aleša Gačnika naj bi kurent izviral iz antičnih rimskih praznovanj saturnalij in januarskih kalend.
‘Tako kot pri kurentu lahko tudi pri številnih drugih likih ugotovimo, da se je njihova pojavnost prenesla iz sredozimskega obdobja, zlasti iz saturnalij (od 17. do 24. decembra) in januarskih kalend, ob novem letu v obdobje pusta. S tem so številni liki, ki jih lahko povezujemo z demoni vegetacije in plodnosti, postali pustne mask.’
Aleš Gačnik in DEDIŠČINA KURENTA V KULTURI EVROPE
Prva pisna omemba kurenta oziroma koranta sega v leto 1829 in se pojavi v kroniki cerkve sv. Marka v Markovcih, prva znana likovna upodobitev kurenta pa je nastala leta 1880 in jo pripisujejo Juriju Šubicu. V 20. stoletju so številni pustni običaji začeli izginjati, vendar sta Franc Marolt in Franjo Žižek leta 1939 v Mariboru organizirala folklorni festival, na katerem je kurent dobil osrednje mesto. Nekaj desetletij pozneje je Drago Hasl 27. februarja 1960 organiziral prvo uradno Kurentovanje z namenom ohranjanja pustnih običajev podeželja.
Decembra 2017 je UNESCO »obhode kurentov od vrat do vrat« uvrstil na seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.
Veliko Kurentovanje na Ptuju (1960), Danilo Škofič.
Kurentovanje na Ptuju, 2023.
Pustna hrana
Pust je od nekdaj veljal za čas obilja in dobrega prehranjevanja. Pustne jedi so bile praviloma mastne, ocvrte in sladke, saj je pust predhajal postnemu obdobju.
V preteklosti so na debeli četrtek kot simbol sreče in blagostanja pogosto pripravljali svinjino. Med tradicionalnimi jedmi so bili ričet z dimljeno svinjsko čeljustjo ali rilcem ter potica z nadevom iz prosa in prekajenega mesa, imenovana tudi štula.
Danes pust najpogosteje povezujemo z ocvrtimi sladicami, kot so krofi, krhki flancati, kroštole, fritole oziroma miške. Priljubljena ostaja tudi ocvirkovka oziroma špehovka, potica z nadevom iz ocvirkov.
Otroci so bili od nekdaj največji ljubitelji pusta in krofov. Na pustni torek se našemijo v maškare ter hodijo od hiše do hiše in sprašujejo: »Imate kaj za pusta hrusta?« V zameno običajno dobijo sladkarije, krofe ali druge pustne dobrote.
Slovenski ljudski običaj: Pustovanje
A Short History of Carnival Customs and Their Social Function
How Slovenia’s monsters came back from the dead